Glede preživljanja dopusta sva si z možem precej različna. Sama uživam v udobju hotelske sobe, že kuhanih obrokov in vsega kar spada zraven za popolno razvajanje. Možu je takšen dopust malo dolgočasen, kar nekaj let si je želel na kampiranje, vendar je na koncu obveljala moja ideja. Ko sta se nama rodila otroka, dva fanta, je bil prepričan, da bomo vendarle odšli na kampiranje, toda dokler sta bila majhna mi je bilo udobje sploh na prvem mestu.

Ko sta imela šest in osem let se je domislil, kako mu bo uspelo, da nas pelje na kampiranje in sicer tako, da bo prepričal sinova. Bral ima je knjige in slikanice, kjer je imelo kampiranje glavno vlogo. Tisto leto sta otroka prišla do mene in me tako milo prosila, če gremo lahko na kampiranje, da nisem mogla reči ne. Možev nasmeh mi je povedal vse.

Pripravila sem se, kot da grem na konec sveta in še vseeno me je skrbelo kako bo. Odšli smo v idilični kamp ob jezeru, fantje so postavili šotor in avantura se je lahko začela. Moram priznati, da sem po treh dneh ugotovila, da je izkušnja super. Otroci so se zabavali v neokrnjeni naravi, spoznali so še druge otroke in se z njimi družili. Najbolj mi je bila všeč sproščenost, ki jo kampiranje prinaša. Nobenega ličenja, preprosta oblačila, večerno druženje z ostalimi obiskovalci kampa. Nisem mogla verjeti, da sem to zavračala vsa ta leta.

Ko je bilo dopusta konec in smo pospravljali šotor, sta me otroka vprašala, če lahko pridemo drugo leto spet. Zagotovila sem jima, da bo kampiranje postalo stalnica našega dopustovanja. Mož me je začudeno pogledal in se nasmehnil. Vprašal me je ali sem res uživala ali bom naslednjič prišla samo zaradi otrok. Rekla sem, da mi je v bistvu žal, da ga nisem poslušala že prej, da pa bomo zagotovo odslej hodili na kampiranje, saj je to tisti pravi dopust in odklop.