Končno sva z možem rezervirala dopust v drugi državi. To je pomenilo, da se bom prvič peljala z letalom. Še nikoli se nisem in priznam, da me je bilo še kako strah. Ne vem zakaj, očitno zato, ker sem bila mišljenja, da na letalu sama prav nič ne morem, če do česa pride. Zato pravzaprav, nikoli nisem imela tako močne želje po poletu z letalom. 

Pa je prišel ta čas, ko sem morala premagati ta strah. Že sam prihod na letališče mi je bil strašlljiv. Enostavno sem se morala prisiliti, da premišljujem kaj drugega, drugače bi me lahko zgrabila panika. Ko smo šli na letalo, pa sem bila očitno v obraz videti tako prestrašena, da je do mene stopila stevardesa in me potolažila. Kako je vedela? Očitno sem jaz tipična oseba, ki se ji na obrazu vidi, da je prestrašena. 

Tako sem se vsedla v stol in bila čisto primiru in tiho. Moj mož se mi je sicer smejal, kajti on je užival v poletu in ga ni bilo nikoli strah letal. To je bilo zame dobro, kajti imeti ob sebi človeka, ki uživa, je bilo zame tudi dobro. Ko se je letalo začelo premikati, sem postala nervozna. Kako nebi, če sem se bala poleta. Tako sem začela globoko dihati in sem zaprla oči, dokler nismo vzleteli in prišli do določene višine. Potem sem se nekako začela umirjati in po 10 min sem pozabila, da sem na letalu. Začela sem uživati in končno sem doživela lep polet. 

Imeli smo res lep in miren polet. Kot naročeno zame. Sedaj lahko rečem, da bom naslednjič na letalu bolj sproščena in mirna. …