Ko takole opazujem mojega dragega sina, ki ga imam neizmerno rada, vidim kako narava poskrbi, da je vse na obrazu tako kot mora biti, od oči, obrvi, ust, vse je točno takšne oblike, ki na obraz paše. Včasih si rečem kakšno napako naredimo, ko pridejo v določena leta in si začnemo spreminjati svoj obraz, kajti obraz je takšen kot je najlepši, mi pa v poznejših letih začnemo posegati v njega. Tako si spreminjamo obrvi, trepalnice, ličnice, usta in še kaj.

Takole si včasih prav vzamem čas, da ko otrok zaspi, sedem k njemu in ga opazujem kako lep otrok je to, kako ima lepe prste, lase, usta, obrvi, vse na njemu je tako, kot mora biti. Takrat si žalim, da zraste v lepega, samozavestnega fanta in da mu bo v življenju šlo zelo lepo, da nikoli ne bo izkusil bolečine in trpljenja. Ljudje smo tako navajeni, da vedno hočemo sebe spreminjati, tako kaj hitro sploh ženske posežemo in si že spreminjamo obraz, tako so prve na vrsti obrvi. 

Sedaj ko tako gledam obrvi mojega sina, šele vidim kako je narava poskrbela, da so idealne in točno takšne pašejo na njegov obraz. Opaziti je že, da se med seboj malček razlikujejo in da niso identične, tako kot ni identičen naš obraz, ena polovica obraza je drugačna od druge polovice.

Ne vem, zakaj si tega ne zapomnimo in naše obrvi ne pustimo pri miru, zakaj nas zanese ta modna muha in si v bistvu spremenimo obrvi tako, da se na koncu slabše podajo na naš obraz, so pa pač moderne. Sama si obraza ne spreminjam in si ga tudi nikoli ne bom, sploh sedaj, ko vidim na svojem sinu, da so obrvi najlepše naravne in je prav da takšne ostanejo. Te linije, velikost, debelina je točno takšna, kot mora biti za njegov obraz, vse je tako kot mora biti.